• KD Cerkvenjak

  • KD Reciklaža

  • KD Ivan Cankar

  • KED Vrelec Benedikt

  • KD Ernest Golob - Peter

Lepa Vida

Lepa Vida (1912) je zadnja Cankarjeva drama. Avtor je to trodejanko imenoval dramska pesnitev. Ima poteze simbolizma in nove romantike, odpira pa nove pomenske razlage in interpretacije mita Lepe Vide, saj je v ospredju neizpolnjeno hrepenenje. Cankar je z Lepo Vido oblikoval lik, ki brezdomcem tik pred smrtjo pooseblja objekt hrepenenja. Včasih pa se celo zdi, da je Lepa Vida le privid. Dogajanje je statično, liki so pasivni in le čakajo na smrt. Kraj dogajanja je Cukrarna, kar Cankar izrecno ne napiše, vendar to razumemo po opisih. Tekst je s težavo napisal pri prijatelju Alojzu Kraigherju pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah leta 1911. Konec aprila 1911 je poslal celotno dramo Schwentnerju, izšla je za božič leta 1911 z letnico 1912. Januarja 1912 je bil tekst uprizorjen v Deželnem gledališču v Ljubljani. Uprizoritev je bila zelo skrbna, gledališče je bilo nabito polno. 

Kontrolor Škrobar

Uradnik Arnošt Škrobar v dnevniku opisuje del svojega življenja. Pri 33-ih letih je bil imenovan za davčnega kontrolorja pri Sveti Jedrti v Slovenskih goricah, kjer je imelo slovensko prebivalstvo zaradi ponemčevanja velike težave. Škrobar se v narodno-politični boj ni želel vpletati, ampak se je kot nepoboljšljivi ženskar raje posvečal lastni zabavi. Z dolgoletno ljubico Franico Polič ima nezakonsko hčer Tinko, v Celju pa ima še nezakonskega sina Ernesta. Pri Sveti Jedrti so se Slovenci, razdvojeni na narodnjake in nemškutarje, zbirali v krčmi Pri Seljaku, kjer so imeli svoj narodni dom. Škrobarja je narodno zavedni odvetnik dr. Ivan Žižek spoznal z učiteljem Jakobom Belno, pri katerem se je nastanil in zapletel v razmerje z njegovo ženo Berto. Zagledal se je tudi v nemškutarsko trgovko Filipino Straus, ki jo je skušal zapeljati. Nad tem so bili navdušeni Slovenci, saj so upali, da jo bo pridobil za slovenstvo, saj so se pripravljali na občinske volitve, na katerih so potrebovali čim več glasov. Škrobar je bil priljubljen pri trški gospodi, dokler ni izvedela za njegovo hčer Tinko, zaradi katere ga je nekdanja ljubica Fanika tožila. Seznanil se je tudi z učiteljico Miliko Ljubec iz sosednjega Svetega Ambroža, v katero je nesrečno zaljubljen učitelj Bratko. Še bolj kot nad njo se je pri Mariji Pomočnici v Gradišču navdušil nad Tiliko Šalamun, edinko gostilničarja. Z njo se je želel poročiti, a je Tilika zbolela in s teto odpotovala na zdravljenje. Obupanega Škrobarja je tolažila Filipina, ki mu je pomagala pri tožbi s Faniko, saj ji je plačala odpravnino, kasneje pa je izplačala še njegovega sina. Kasneje je z njim zanosila, zato sta se zaročila. V trgu so potekale priprave na volitve, ki so prinesle velik pritisk na Škrobarja. Ker je na volitvah glasoval za nemško stran, so ga po volitvah Slovenci pretepli, zato se je umaknil iz njihove družbe. Dnevniške zapise je končal s smrtjo Tilike, ki ga je zelo pretresla. Poročil se je s Filipino, začel popivati, po rojstvu mu je umrl sin, svoje delo pa je opravljal vedno bolj malomarno. Nekega večera je zaradi strela umrl v gostilni.

Srečanje pesnikov in pisateljev

Bežen pogled v zgodovino literarnega ustvarjanja nas spomni na nabožnega pisatelja Ivana Meznariča, pa zdravnika Alojza Kraigherja, čigar Kontrolorja Škrobarja Trojičani prav dobro poznajo. Tukaj se je rodil tudi pesnik in dramatik Ivo Brnčič, katerega ustvarjalno delo je nastajalo v glavnem drugje, tu je Ivan Cankar, ki je na povabilo Alojza Kraigherja preživel v Sveti Trojici skoraj pol leta, tu je snoval svojo Lepo Vido. Kakšnih vidnih podatkov o literarnem ustvarjanju po teh dogodkih ni opaziti vse do leta 1972, ko je zaživelo literarno gibanje. Slavko Štefanec je tistega leta predlagal razpis za stalno pesem o Sveti Trojici. Ideja je spodbudila Toneta Štefaneca, da je predlagal za začetek regionalna, kasneje pa republiška literarna srečanja. Kmalu je bil izvoljen pripravljalni odbor (Slavko Štefanec, Drago Lipič, Janez Lorber, Pavla Skoliber in Erna Mlinarič) ter zunanja sodelavca Tone Štefanec in Janez Kurbus kot koordinator. Tako sta Kulturnoumetniško društvo Ernest Golob-Peter in Aktiv Zveze mladine Gradišče izvedla 11. februarja 1973 prvo srečanje pesnikov in pisateljev začetnikov za severovzhodno Slovenijo. Akcija je spodbudila vseslovensko literarno gibanje, katerega nadaljevanje je spodbudilo tudi nastanek literarnih šol, delavnic, kolonij in celo revije Mentor.

f t g m

ZVEZA KULTURNIH DRUŠTEV SLOVENSKIH GORIC